Libija proti Bahrajnu
Libija in Bahrajn sta v zadnjem času v središču pozornosti zaradi civilnih nemirov v obeh arabskih državah. Tako Libija kot Bahrajn se zatekata k nasilju, ki ga vodi država, da bi zatrla mirne demonstracije prodemokratskih sil. Toda tarča je bila Libija, ZDA in njihovi zahodni zavezniki pa so začeli zračne napade na režim polkovnika Gadafija in njegovih pristašev, hkrati pa so si zatiskali dogajanje v Bahrajnu. Zatiranje protestnikov v Bahrajnu in Jemnu je ameriška administracija kritizirala le z besedami, ne ukrepajo ali celo zamišljajo.
Nihče nima pojma, zakaj ZDA sprejemajo dvojna merila za isti problem v obeh arabskih državah. Toda po mnenju nekaterih strokovnjakov je razlog očiten. Bahrajn je bil dolgoletni zaveznik ZDA in je ZDA celo dovolil, da ima na svojem ozemlju veliko ameriško pomorsko oporišče, medtem ko je Libija glasno nasprotovala ameriški politiki v arabskem svetu in ameriški administraciji vedno postavljala nerodna vprašanja. Na mlačen odziv na demonstracije podpornikov demokracije v Bahrajnu delno vpliva tudi prisotnost Savdske Arabije, ki je že dolgo zaupanja vreden zaveznik in prijatelj ZDA.
Savdski Arabiji ni bilo všeč, kaj se je zgodilo v Egiptu. To je bil udarec, če bi izgubili sunitskega monarha Hosnija Mubaraka v svoji soseščini, zato je Saudova Arabija tokrat naredila korak brez primere in poslala na tisoče svojih vojakov, da bi zatrla protestnike v Bahrajnu. Nekateri so bili mnenja, da ZDA končno podpirajo svoje besede z dejanji, ko je Obamina administracija podprla protestnike v Egiptu. Obama je govoril o univerzalnih vrednotah, s katerimi je podprl protestnike, in zapustil starega zaveznika v Hosniju Mubaraku, zaradi česar so mnogi verjeli, da bodo ZDA v primeru Bahrajna zavzele podobno stališče.
Če pa bi pogledali v njegovo dolgo zgodovino, bi ugotovili, da čeprav ZDA pridigajo demokratične vrednote na vseh koncih sveta, so odkrito podprle diktatorje, kadar je njihova prisotnost ustrezala njihovim interesom. Vse je odvisno od njenih interesov in ti interesi so prišli na površje z vstajo v Bahrajnu. Washington se previdneje in zmerneje loti iste težave, ki je sčasoma privedla do odstranitve Hosnija Mubaraka v Egiptu. Jasno je, da bi ZDA sprejele pristop od države do države in ne bi podprle svojih besed z dejanji, kjer so ogroženi njihovi interesi.
Vse večja zaskrbljenost je tudi, da Iran izkoristi situacijo, če v Bahrajnu strmoglavijo sunitskega monarha I. Bahrajn. Mnogi verjamejo, da so nemiri v Bahrajnu ročno delo Irana in Hezbolaha in da poskuša povzročiti nemir v Bahrajnu, da pritisne ZDA na ukrepe proti protestnikom v Bahrajnu, da bi lahko ZDA predstavljale kot sovražnika muslimanov, zlasti suniti po vsem svetu.
Preostali arabski vladarji so se po odstranitvi vladarjev v Tuniziji in Egiptu prebudili in kažejo naklonjenost k uporabi sile, da bi zatrli protestnike, ZDA pa niso pripravljene tvegati in distancirati svoje nafte bogati zavezniki v arabskem svetu.
