Psihoanaliza vs biheviorizem
Razlika med psihoanalizo in biheviorizmom je tema, ki jo je vredno preučiti za vsakega študenta psihologije. Psihologija kot disciplina, ki preučuje vedenje in duševne procese ljudi, uporablja številne pristope za razumevanje raznolikih vedenjskih vzorcev in misli posameznikov. V ta namen različne miselne šole pomagajo psihologom, da se te discipline lotijo z različnih vidikov. Biheviorizem in psihoanaliza sta dve takšni šoli mišljenja. Bihevioristi poudarjajo zunanje vedenje posameznikov in verjamejo, da je vedenje odgovor na zunanje dražljaje. Po drugi strani pa psihoanaliza poudarja osrednjo vlogo človeškega uma. Verjamejo, da lahko nezavedno motivira vedenje. To je glavno razlikovanje med obema pristopoma. Ta članek poskuša širše razumeti ti dve šoli, hkrati pa poudariti razlike.
Kaj je biheviorizem?
Biheviorizem je nastal z namenom poudariti pomen preučevanja zunanjega vedenja posameznikov, namesto da bi se osredotočil na neopazen človeški um. Zavrnili so mentalistične koncepte psihoanalize, kot je nezavest. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so se kot miselna šola začeli ukvarjati John B. Watson, Ivan Pavolv in BF Skinner. Bihevioristi poudarjajo, da je vedenje odgovor na zunanje dražljaje. Biheviorizem temelji na glavnih predpostavkah determinizma, eksperimentalnosti, optimizma, antimentalizma in ideje o vzgoji proti naravi.
Ker ta miselna šola zahteva večjo stopnjo empiričnosti, je bila vidna uporaba poskusov v laboratorijskih okoljih z živalmi, kot so psi, podgane in golobi. Biheviorizem obsega številne teorije, pri katerih sta pomembni teorija klasične pogojenosti Pavlova in Operantna pogojenost Skinnerja. Obe teoriji poudarjata različne oblike asociativnega učenja. Teorija klasične pogojenosti Ivana Pavlova tvori asociacije med dražljaji. Vključuje vedenje, ki se pojavi kot samodejni odziv na dražljaje. Kondicioniranje operantov pa vključuje povezavo organizmov z lastnimi dejanji s posledicami. Ukrepi, ki jim sledi okrepitev, se povečajo, medtem ko se kaznim zmanjšajo. To daje splošno sliko biheviorizma, kjer verjamejo, da se je vedenje naučilo in je reakcija na zunanje dejavnike.
Kaj je psihoanaliza?
Psihoanaliza je pristop, ki ga je uvedel Sigmund Freud, ki velja tudi za očeta moderne psihologije. V nasprotju z biheviorizmom ta miselna šola poudarja pomen nezavednega. Freud je verjel, da nezavedno motivira vedenje. V skladu s teorijo ledenega berga človeški um sestavlja zavedno, predzavestno in nezavedno. Medtem ko so zavestni in predzavestni dostopni, nezavedno ni. To skriva strahove, sebične potrebe, nasilne motive, nemoralne vzgibe in tako naprej. To je temnejša plat človeškega uma. Freud je verjel, da se nezavedni izrazi pojavljajo kot sanje, govorice in manire.
Ko govorimo o osebnosti, je bila Freudova zasnova zasnovana na treh komponentah, in sicer id, ego in superego. Verjel je, da vedenje ureja medsebojno delovanje teh treh. Id je najbolj primitiven in najmanj dostopen del osebnosti. Id išče takojšnje zadovoljstvo in deluje po principu užitka. Ego služi kot posrednik med identiteto in okoliščinami zunanjega sveta, da olajša njihovo interakcijo. Zadržuje zahteve po id-jevem užitku, dokler ni mogoče najti ustreznega predmeta, ki zadovolji potrebe in zmanjša napetost. Ego deluje na principu resničnosti. Super-ego poskuša popolnoma zavirati zadovoljstvo z id, medtem ko ego samo preloži. Super-ego deluje po moralnem principu.
Psihoanaliza je govorila tudi o razvoju človekovega razvoja. To je predstavljeno skozi psiho-spolne faze. Ti so naslednji.
1. Ustni oder
2. Analna stopnja
3. Falična faza
4. Faza zakasnitve
5. Genitalni stadij
Psihoanaliza je bila pozorna tudi na obrambne mehanizme, ki so izkrivljanja, ki jih ustvari ego, da posameznika zdravo zaščiti. Nekateri obrambni mehanizmi so zanikanje, identifikacija, projekcija, sublimacija, zatiranje itd. Ti razbremenijo odvečno energijo. To poudarja, da je psihoanaliza povsem drugačen pristop k biheviorizmu.
Kakšna je razlika med psihoanalizo in biheviorizmom?
• Biheviorizem je šola mišljenja, ki poudarja pomen vedenja nad umom.
• Bihevioristi verjamejo, da se vedenje nauči in je odgovor na zunanje dražljaje.
• Bihevioristi so se veliko ukvarjali z laboratorijskimi poskusi, da bi oblikovali teorije, kot so klasična in operantna kondicija.
• Psihoanaliza pa poudarja pomen človeškega uma, zlasti vlogo nezavednega.
• Psihoanalitiki verjamejo, da nezavedno motivira vedenje.
• Pomen poskusov v laboratoriju je minimalen.
• V tem smislu sta ti dve miselni šoli narazen, saj bihevioristi zavračajo mentalistično podobo psihoanalize, psihoanaliza pa daje prednost preučevanju človeškega uma kot načina razumevanja posameznika.
Vljudnost slik:
